Globoko v sebi jočem to noč,
saj ugasnil je lep dan in sem ves razmetan.
Ko v skalovju odmeva tvoj glas,
rad bi sanje ti dal in jih spet negoval.
Bolečina mi bo strla srce,
če greš, če greš.
Vse življenje jo bom nosil s seboj,
če greš, če greš.
V tišinah meglenih zvoni
in viharje budi, novo upanje tli.
Ko bo iskra svetila dovolj,
tedaj spet se vžge in močno zažari.