Ne vem ali res je, al’ sanjam že spet,
a kmalu verjel bom, da majhen je svet.
Pred mano se znašlo je znano dekle,
Mateja iz Afrike.
S kovčkom v roki in solze v očeh.
Kdo ti ukradel deviški je smeh?
Zakaj jočeš? Kje si zdaj?
Zakaj prihajaš nazaj?
Mateja se vrača med naše ljudi,
med štajerske griče, kjer vince zori.
Kmalu v Ljubljano na faks bo prišla,
zaljubljena bova midva.
Pravi Zamorci napadli so jo,
saj njim pač je dobro človeško meso.
Stara navada njihova je,
da spečejo na ražnju te.