Življenje je kakor čudna pot,
križišča so polna raznih zmot.
Hodiš in tavaš, pa ne prideš tja,
kamor srce si želi.
Vedno na koncu sta dve poti,
izbereš pa tisto, ki je ni.
Hočeš nazaj, pa ni več sledi,
pozabljene so vse noči.
Postelja moja spet je prazna,
po tebi diši, a te ni.
O, ne bom ti lagal, da ne jočem,
saj vidiš, da ne znam.
Vse, vse zaklade dal bi zate,
pridi nazaj, ne vprašaj me: “Zakaj?”
Ne bom ti lagal.